<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://dirros.openscience.si/IzpisGradiva.php?id=28597"><dc:title>Totalitarium</dc:title><dc:creator>Komel,	Dean	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Peršič,	Jan	(Oseba, ki intervjuva)
	</dc:creator><dc:creator>Paić,	Žarko	(Recenzent)
	</dc:creator><dc:creator>Šimenc,	Marjan	(Recenzent)
	</dc:creator><dc:description>Dean Komel se v delu Totalitarium posveča fenomenu totalitarnosti, ki ga ne izenačuje s totalitarističnimi pojavi, kakor smo jim bili priča v 20. stoletju, marveč ga veže na totalizacijo subjektivitete družbe, ki se kot taka izpričuje na začetku tretjega tisočletja. Analiza totalizacije družbe ima svojo podlago v filozofskem oziroma fenomenološkem dojemanju vladanja sveta kot »bivajočega v celoti«. Družba v tem pogledu zavzema pozicijo prevladovanja nad svetom in njegovim totalom. To pozicioniranje družbe z orodji tehnoznanosti ima bitni karakter metafizike subjektivitete, ki se dovrši na podlagi totalne mobilizacije vsega obstoječega.
V prvem delu razpravljanja se Dean Komel posebej zadrži pri treh filozofih, ki so mislili na sledi izkušnje totalitarnosti, Martinu Heideggru, Vanji Sutliću in Ivanu Urbančiču. Vsi trije so v svojih filozofskih delih premišljali epohalno določenost revolucionarnosti in jo povezovali z dovršitvijo metafizike, v kateri z »bitjo ni nič«, s čimer se ravno razvije brezmejno razpolaganje z obstoječim, ki ima svojo podlago v subjektiviteti družbe. Njihova zastavitev tematike totalitarnosti ponuja Komelu most do obravnave javljanja totalitariuma v situaciji 21. stoletja oziroma tretjega tisočletja – kjer se po eni strani srečujemo z učinki tehnoznanstvene ter kapitalske globalizacije, po drugi strani pa z mnogimi vidiki dehumanizacije. Oba »procesa« vseeno izkazujeta isto imperialno bistvo in skupno biopolitično jedro, ki ga velja kot takega domisliti. Svoj razmislek totalitariuma poveže predvsem z odstiranji mediuma pri Petru Trawnyju in tehnosfere pri Žarku Paiću.
Merilo učinkovitosti je izključevalno in ne sledi meri pravičnosti, vendar nimamo tudi kake višje pravičnosti, v imenu katere bi urejali svet, razen če pravico »vzamemo v svoje roke« oziroma se je lotimo z družbenimi orodji. Drugi možni način je, da si jemljemo svobodo iz vnaprejšnjega vladanja sveta kot odprtost za odprtost tega, kar je.</dc:description><dc:publisher>Inštitut Nove revije</dc:publisher><dc:date>2019</dc:date><dc:date>2026-03-25 10:33:37</dc:date><dc:type>Neznano</dc:type><dc:identifier>28597</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>
