<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://dirros.openscience.si/IzpisGradiva.php?id=27502"><dc:title>Obeležja smisla</dc:title><dc:creator>Komel,	Dean	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Šimenc,	Marjan	(Recenzent)
	</dc:creator><dc:creator>Vörös,	Sebastjan	(Recenzent)
	</dc:creator><dc:subject>vprašanje smisla</dc:subject><dc:subject>humanistična vednost</dc:subject><dc:subject>strukturiranje smisla</dc:subject><dc:subject>smiselno</dc:subject><dc:subject>smiselnost humanistike</dc:subject><dc:subject>smiselnost humanosti</dc:subject><dc:description>Na podlagi lastnega ukvarjanja z vlogo in položajem humanistike skušam opredeliti raziskovalno, kulturno in izobraževalno polje humanistike, njen zgodovinski horizont in sodobne perspektive. Ob tem opozorim na nujnost humanistične samokritike. Šele taka kritična vasepoglobitev namreč lahko ustrezno zajame vprašanje, kaj se danes dogaja z dostojanstvom človeka, saj smo širom sveta soočeni z brezštevilnimi primeri kratenja že osnovnega dostojanstva ljudi, tj. dostojnosti življenja. Spričo tega nastopi vprašanje, ali naj se humanistika omeji na svoje disciplinarno polje ali pa jo kriza človeškega smisla danes vendarle zadeva in prizadeva na način, da ji podeljuje smiselnost? Vprašanje sega globlje, kot bi se na prvi pogled zdelo, in zato nanj tudi ni mogoče odgovarjati zgolj na podlagi prevzemanja etičnih načel, temveč se je hkrati potrebno podati k samemu izviranju smisla človeškosti. To izviranje se nam naznanja z možnostjo artikulacije smisla, ki tvori ključni element humanistične ustvarjalnosti in delovanja.</dc:description><dc:publisher>Inštitut Nove revije</dc:publisher><dc:date>2016</dc:date><dc:date>2026-02-10 12:48:33</dc:date><dc:type>Neznano</dc:type><dc:identifier>27502</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>