<?xml version="1.0"?>
<rdf:RDF xmlns:rdf="http://www.w3.org/1999/02/22-rdf-syntax-ns#" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><rdf:Description rdf:about="https://dirros.openscience.si/IzpisGradiva.php?id=20345"><dc:title>Čmrlji in čebele samotarke - prezrti opraševalci</dc:title><dc:creator>Bevk,	Danilo	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Derlink,	Maja	(Recenzent)
	</dc:creator><dc:creator>Kuhelj,	Ana	(Recenzent)
	</dc:creator><dc:creator>Stritih Peljhan,	Nataša	(Recenzent)
	</dc:creator><dc:creator>Virant-Doberlet,	Meta	(Recenzent)
	</dc:creator><dc:creator>Zorović,	Maja	(Recenzent)
	</dc:creator><dc:creator>Žunič Kosi,	Alenka	(Recenzent)
	</dc:creator><dc:subject>čmrlji</dc:subject><dc:subject>čebele samotarke</dc:subject><dc:subject>opraševanje</dc:subject><dc:description>Kako privabiti divje opraševalce? 
Število divjih opraševalcev najlažje povečamo tako, da jim zagotovimo dovolj hrane in varnih mest za gnezdenje. Hrano zagotovimo s sajenjem rastlin, na katerih nabirajo cvetni prah in medičino in z redkejšo košnjo dela travnikov. Pomembno je, da je hrana na razpolago tudi v času, ko kmetijske rastline, ki bi jih želeli opraševati, ne cvetijo. Gnezdilna mesta najlažje zagotovimo z nastavljanjem posebnih gnezdilnic. Pomembno je tudi, da opustimo ali vsaj zmanjšamo uporabo pesticidov. V ustreznem okolju se bodo opraševalci naselili sami in ne bodo zahtevali posebne skrbi.
</dc:description><dc:publisher>Nacionalni inštitut za biologijo</dc:publisher><dc:date>2015</dc:date><dc:date>2024-09-04 10:51:33</dc:date><dc:type>Neznano</dc:type><dc:identifier>20345</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></rdf:Description></rdf:RDF>