Še tako kratek pohod ali izlet v hribe nam lahko namesto radosti prinese kup nevšečnosti in ne nazadnje tudi veliko žalosti. Za gibanje v naravi moramo imeti o njej vedenje, poznati moramo značilnosti narave, sveta, po katerem se bomo gibali, vremena in še veliko drugega. Za vsak pohod moramo biti telesno dobro pripravljeni, kar pridobimo z vajo, biti moramo primerno opremljeni in vsekakor dovolj zdravi, sicer bomo le v napoto sebi in tovarišem na turi. 3

Varno planinarjenje ter prva pomoč


Moderen način življenja je v zadnjih desetletjih vnesel obilo sprememb tudi v naše obnašanje. Podaljšano trajanje dela in izobraževanja in njegova porazdelitev med tednom nam puščata vse manj časa zase. Pomanjkanje gibanja med omenjenimi dejavnostmi ter neredko neroden način sedenja ali drugih položajev pri delu veliko pripomorejo k našemu slabemu fizičnemu in tudi psihičnemu počutju.
Skrb za boljše počutje nam ob pravilni prehrani in zadostnem počitku narekuje, da tisti redki prosti čas, ki nam preostane, preživimo za telo čim bolj koristno in dejavno. Ob prostih trenutkih med tednom in še posebno ob koncih tedna nas kar vleče v naravo, ven iz zaprtih prostorov in meglenih ter večkrat s smogom onesnaženih mest. Že po nekaj kilometrih poti in nekaj sto metrih višinske razlike dosežemo kraje, kjer lahko zadovoljimo želje po uživanju v čisti naravi. In že smo, za skromnejše, pri pohodništvu, za tiste z večjimi potrebami pa na začetku planinske ture.

KAKO NA USPEŠNO TURO

Naj najprej nanizam nekaj osnovnih pogojev za uspešno turo. O svojem namenu obvestimo nekoga od bližnjih in mu vsaj približno povemo čas vrnitve. Kronični bolniki naj se o primernosti ture posvetujejo s svojim zdravnikom, podobno velja za starejše. S seboj naj imajo najnujnejša zdravila za samopomoč. Ne pozabimo se pozanimati vsaj o kratkoročni vremenski napoved in se v slabem vremenu, predvsem vetru, deževju, snegu, sopari z vročino, neurju in podobnem turi odpovejmo. Sicer pa vremenu prilagodimo opremo. Ta ima velik pomen, tako obleka kot vsebina nahrbtnika. Edino primerno obuvalo so planinski čevlji, ki jih ne morejo nadomestiti nobeni športni copati. Obvezen je nahrbtnik, vanj pa spadajo dovolj tekočine, obrok hrane, osebni dokument, od obleke pa obvezno kapa, rokavice, zaščitna vetrovka in očala. Pri načrtovanju daljše ture dodajmo rezervna oblačila, obvezen je zemljevid krajev, kjer se nameravamo gibati, komplet prve pomoči skupaj z astronavtsko folijo, zaščitna krema proti soncu, svetilka in vžigalice in prenosni telefon s polno baterijo. Kdor ju zna uporabljati, bo vsekakor vzel tudi kompas ali GPS-napravo.

Turo načrtujmo glede na svoje sposobnosti, upoštevajmo tehnično zahtevnost poti in okoliščin. Hodimo po poznanih in označenih poteh, izogibajmo se bližnjic in predvsem spoštujmo naravo, ki je veliko večja od nas. Če se podajamo v neznan in zahteven svet, si omislimo izkušenega vodnika. V avtu pustimo listek z vpisanimi smermi ture. V planinski koči se obvezno vpišimo v knjigo, enako storimo na vrhovih. Hitrost gibanja v naravi prilagodimo najšibkejšim sopotnikom ali otrokom in starejšim, med hojo počivajmo vsako uro, pomembno je pitje zadostne količine brezalkoholnih pijač, ki preprečujejo dehidracijo, pomanjkanje vode v organizmu, ki povzroča utrujenost, slabo počutje, izčrpanost in bolezen. Hrana naj bo energetsko bogata mešanica, po možnosti lažje prebavljiva. Na daljši turi pojejmo v koči kak topel obrok, vse, kar smo porabili in zavrgli, shranimo v nahrbtniku in prinesemo v dolino. Če smo se držali priporočenih navodil, je veliko možnosti, da bo tura uspešna, koristna in prijetna. Ni pa nujno, saj se podajamo na poti, kjer nesreča nikoli ne počiva. Zato je še toliko pomembnejše, da smo dobro pripravljeni in da znamo nuditi prvo pomoč.

NELJUBI DOGODKI

Naj opišem nekaj neljubih dogodkov, ki se nam lahko zgodijo med pohodništvom in planinarjenjem, skupaj z osnovnimi znaki prepoznave in prve pomoči ter najnujnejšimi ukrepi, ki jih mora poznati vsakdo, ki se odpravlja na turo.

  • Udarci: Največkrat nastanejo pri padcih. Pogosto so dovolj le obkladki, včasih je potrebna tudi imobilizacija uda, pri udarcih v trebuh naj poškodovani počiva s pokrčenimi koleni.
  • Rane: Le manjše rane in praske lahko oskrbimo sami. Umijemo jih z vodo in pokrijemo s sterilno gazo. Večjih ran se ne dotikamo z rokami, ne odstranjujemo tujkov, rano le sterilno pokrijemo, ud imobiliziramo in poskrbimo za obisk pri zdravniku. Potrebna je zaščita proti tetanusu, šivanje je možno le v prvih šestih urah po poškodbi, za kar poskrbi zdravnik.
  • Žulji: Povzročijo jih tesna ali preohlapna, pretrda ali nova obutev, vlaga, neprimerne nogavice, skratka vse kar pripomore k večjemu trenju kože. Koža lahko odstopi in pojavi se voden ali krvav mehur. Najbolje ga je pokriti s sterilno gazo in poiskati pomoč. V skrajni sili žulj predremo s sterilno iglo, tekočino iztisnemo in žulj sterilno pokrijemo.
  • Opekline: Tudi na naših poteh se pogosto srečamo z viri toplote in vročine, ki povzročajo opekline. Zelo neprijetne so sončne opekline, ki se lahko kažejo kot boleča, pekoča in močno pordela območja nezaščitene kože pa vse tja do velikih mehurjev. Pomembno je hlajenje, ki naj traja vsaj pol ure. Opečeno mesto potopimo v vodo, damo pod curek mrzle vode ali menjavamo hladne obkladke. Opekline sterilno pokrijemo. Pomoč iščemo le, če se pojavijo mehurji.
  • Ugriznine: Izpiramo jih z vodo, pri čemer naj bo izpiranje obilno in temeljito, sterilno jih pokrijemo in poiščemo pomoč. Zdravnik bo presodil o možnosti stekline in ustrezno ukrepal.
  • Kačji piki: Strup naših kač je nevaren le za otroke ali drugače oslabljene ljudi. Nevarnejši je ob piku v vrat ali glavo. Pičeni ud narahlo prevežemo nad mestom pika, preveza lahko ostane največ dve uri, hladimo z obkladki, imobiliziramo, nujno je mirovanje. Pičenega v dolino prenesemo. Prepovedano je izžiganje, sesanje in zarezovanje mesta pika, serum proti kačjemu piku lahko vbrizga le zdravnik.
  • Piki žuželk: Načeloma niso nevarni, so pa zelo neprijetni. Navadno pomagajo obkladki ali lokalna mazila proti pikom. Izjema so ljudje, ki so na pike alergični in so zanje določeni piki lahko usodni. Kdor ve za svojo alergijo mora vedno nositi s seboj set za samopomoč, ki vsebuje vsaj 64 mg metilprednizolona in 2 tableti loratadina, ob prejšnjih hujših zapletih pa injektor z adrenalinom. O pripravi seta se je najbolje posvetovati s svojim zdravnikom.
  • Zvini, zlomi in izpahi: Navadno je težko in verjetno tudi nepotrebno razlikovati med vrstami naštetih poškodb. Vedno je treba učvrstiti poškodovani ud s priročnimi sredstvi, tako da napravimo negibno mesto poškodbe in oba sosednja sklepa. Pomagamo si z deščicami, palicami, večkrat preganjenim časopisom in podobnim. Zelo uspešna je tudi učvrstitev uda k trupu ali noge k nogi s primernimi povoji ali rutami. Kosti nikdar ne uravnavamo in izpahnjene ude pritrdimo v izpahnjenem položaju. Odprte zlome sterilno in mehko obložimo in ud skrbno imobiliziramo. Ne slačimo poškodovanih delov!
  • Poškodbe hrbtenice: Rešitev za poškodovanca je le pravilna imobilizacija, dviganje in prenašanje ter prevoz v bolnišnico, česar se naučimo lahko le v šoli prve pomoči. Ravnanje naj bo skrajno previdno, vsako upogibanje v vratu ali pasu lahko pomeni smrt ali trajno ohromitev. Več laikov lahko dela le pod nadzorom veščega reševalca. Krvavitve: Manjše pokrijemo s prvim povojem in obvežemo. Pri večjih krvavitvah uporabimo kompresijski povoj, rano pokrijemo s sterilno blazinico, čezenj damo nerazvit povoj in ga učvrstimo z obvezo. Večje krvavitve začasno zaustavimo s pritiskom na žilo med rano in srcem ob kost. Kjer ti postopki niso možni, preko sterilne gaze pritiskamo s prsti direktno v rano. Preveza uda je le začasna rešitev, ki jo moramo čim prej zamenjati z enim od opisanih postopkov. Ude po možnosti imobiliziramo, poškodovani naj leži z dvignjenim vznožjem. Čim prej ga je treba spraviti do najbližje ambulante, če to ni mogoče pokličemo pomoč. Sončarica: Nastane zaradi predolgega delovanja sonca na nezaščiteno glavo. Včasih je dovolj že daljša hoja v sončni pripeki. Človek postane rdeč v obraz, vroč, ima glavobol, vrtoglavico, včasih bruha in je zmeden. Prenesemo ga na hladno in v senco, leži naj z dvignjenim zglavjem, dajemo mu hladne obkladke in mrzle napitke.
  • Vročinska kap: Pogostejša je v vročih dnevih, ko je zrak prenasičen z vlago, pri preveč oblečenih ljudeh s težkimi nahrbtniki na daljših pohodih. Oboleli je navadno močno utrujen in žejen, šumi mu v ušesih, postane vroč, nemiren in oznojen. Tak ali brez predhodnih znakov se lahko nenadoma zgrudi. Večkrat je vzrok tudi pomanjkanje ali izguba tekočine. Z njim ravnamo podobno kot pri sončarici, dodatno ga slečemo do perila, polivamo z vodo, in če je pri zavesti, mu dajemo hladne vodene napitke. Zelo so učinkoviti dodatki za rehidracijo organizma, ki jih uporabljajo športniki, zadostuje tudi žlička soli na liter vode.
  • Snežna slepota: Osnovno pravilo je, da se v visokogorje in predvsem na sneg podajmo le s primernimi zaščitnimi očali, kajti infrardeči in ultravijolični žarki v višinah lahko povzročajo hudo vnetje oči z začasno slepoto. Oči se začnejo močno solziti, pordijo in otečejo, včasih jih ni mogoče odpreti. Pomagajo tema, hladni obkladki z vodo ali kamilicami, za silo zelo temna očala.
  • Omrzline: So lokalne, z mrazom povzročene okvare izpostavljenih delov telesa, najpogosteje prstov, nosu in ušes. Nastanejo ob mrzlem, vetrovnem in vlažnem vremenu ter ob neprimerni obutvi in zaščiti. Zmrzli deli postanejo modrikasti in hladni, koža je videti otečena, bolečina je sprva zelo huda. Pri težjih omrzlinah se pojavljajo mehurji, koža postaja bleda in pri daljši izpostavljenosti so mehurji sivo modrikasti in krvavi. V tej fazi že nastanejo nepopravljive poškodbe tkiv, bolečina izgine zaradi propada tkiva, najpogosteje prstov, in grozi njihova izguba. V prvi pomoči omrzline počasi ogrevamo. Treba je najti toplejši prostor, dati poškodovanemu tople napitke in omrznjene dele potopiti v hladno vodo. Začnemo pri približno desetih stopinjah in z dolivanjem tople vode v dveh urah ogrejemo vodo do 40 stopinj. Poškodovane dele kasneje sterilno pokrijemo, mehko imobiliziramo in čim prej spravimo poškodovanca v dolino in bolnišnico. Nikdar ne ogrevamo prehitro, ne drgnemo in masiramo omrznjenih delov, ne mažemo jih z mazili in nikdar ne dajemo alkoholnih pijač.
  • Podhladitev: Človek, ki je v neugodnih razmerah dalj časa izpostavljen mrazu, se podhladi. Trese se in drgeta in s tem skuša pridobiti toploto. Kmalu postane utrujen, zaspan, ne zanima se več za svoje stanje. Pulz je počasen in slabo tipljiv. Temu sledi izguba zavesti. Bistvo prve pomoči je ogrevanje jedra telesa, ker mu s tem ogrevamo notranje organe. Če je pri zavesti, ga zavijemo v odeje in čim prej spravimo v topel prostor. Dajemo mu tople sladkane napitke v večjih količinah. Sam ne sme hoditi, tudi če zmore, ne smemo ga masirati, čim prej ga je treba spraviti do bolnišnice. Če je nezavesten, ga moramo aktivno ogrevati. V toplem prostoru mu preko perila trup zavijemo v petkrat preganjeno rjuho, prepojeno s toplo vodo, preko nje mu zapnemo suho obleko in ga zavijemo v astronavtsko folijo. Roke in noge naj ostanejo zunaj ovoja. Celo telo zavijemo v odeje in poskrbimo za hiter prevoz v bolnišnico. Na terenu pa je vse omenjeno zelo težko izvedljivo, zato naj v spominu ostanejo ogrevanje jedra in topli napitki. Izreden pomen ima astronavtska folija, ki je nujen sestavni del opreme, saj manjša kot zavitek cigaret večkrat odločilno pripomore k srečnemu koncu nesreče. Cigarete in alkohol pa nikakor ne spadajo v opremo pohodnikov, planincev in gornikov.
  • Snežni plaz: Vsekakor je tu pomembnejše upoštevati varnostne napotke, kot pa reševati. Pozimi in vsaj tri dni po obilnem sneženju ne zahajaj v gore sam. Vedno preveri vremensko napoved in opozorila pred plazovi. Uporabljaj lavinsko žolno in sondo ter lopatko pri vseh nevarnih prečenjih v novem snegu. Preči posamezno! Če te kljub vsemu odnese, se skušaj znebiti opreme, predvsem palic in smuči in v snegu poizkušaj »plavati«. Daj roke pred obraz in ustvari zračni žep, ki bo olajšal dihanje. Če te zasuje, poizkusi ugotoviti položaj s slino, ki gre vedno navzdol. Možnost za rešitev je največja v prvih petnajstih minutah, z vsako izgubljeno minuto močno pada. Ekipa naj išče po navodilih za reševanje izpod plazov, določi naj mesto zadnjega položaja ponesrečenca, nujen je takojšen klic na pomoč. Če najdete ponesrečenega, se je treba ravnati glede na poškodbe, predvsem pa oživljati po najboljših močeh in znanju, če je to potrebno. Izogibanje nevarnim situacijam je edina resnična zaščita pred nevarnostjo snežnih plazov.
  • Nezavest: Vsak nezavesten je življenjsko ogrožen zaradi možnosti zadušitve, ne glede na vzrok nezavesti. Edina prava pomoč je preveriti prosta dihalna pota, dihanje in bitje srca in če je vse v redu, položiti poškodovanca v stabilni bočni položaj in s tem preprečiti zadušitev. Če nezavesten ne diha in mu ne bije srce, je nujno oživljanje.
  • Sladkorni bolnik: Praviloma naj se ne odpravlja na ture sam. Sopotniki naj vedo za njegovo bolezen, da mu lahko pomagajo. Izredni napori navadno zahtevajo natančnejšo regulacijo prehrane in zdravil, a kljub vsemu se lahko zgodi, da tak bolnik pade v komo zaradi pomanjkanja sladkorja. Če je še pri zavesti, ga rešujemo s kocko sladkorja, ki jo ima pri sebi, v skrajni sili ga s stabilnim bočnim položajem varujemo pred zadušitvijo. Bolniki, ki dobro poznajo svojo bolezen, imajo v dogovoru z diabetologom pri sebi injekcijo glukagona, ki bolnika reši iz kome. Seveda mora nekdo od sopotnikov to vedeti in tudi znati dati injekcijo
  • Božjastni napad: Bolnik nenadoma pade v globoko nezavest. V obraz postane pomodrel, gleda z belim, telo mu stresajo krči. Navadno se ugrizne v jezik, včasih mu uideta voda in blato. Za nekaj časa preneha tudi dihanje. Takega varujemo pred poškodbo, če je možno, mu omilimo padec, premestimo ga na varen prostor, s primernim bočnim položajem skrbimo, da se ne zaduši. Napad navadno kmalu mine in bolnik je dalj časa odsoten, ne ve, kaj se je zgodilo, deluje nemirno, pogosto ima glavobol in bolečine v mišicah. Po potrebi mu oskrbimo poškodbe in ga varno spremimo v dolino, če je tega sposoben.
OBLIKE POMOČI

Klic v sili: Kadarkoli se nam pripeti nesreča ali potrebujemo pomoč reševalcev ali zdravnika, to sporočimo na številko 112. Javi se regijski center za obveščanje, ki mu posredujemo naslednje podatke:

  • kdaj in kje se je zgodila nesreča;
  • kaj se je zgodilo, oziroma kakšna je nesreča;
  • koliko je poškodovanih in kakšne so poškodbe;
  • kakšne so razmere na kraju nesreče in koliko bomo lahko pomagali sami.

Če nimamo mobilnega telefona ali območje ni pokrito s signalom, moramo po možnosti pisno sporočilo o nesreči z gornjimi podatki poslati do obveščevalne točke. Te so v planinskih kočah, na visokogorskih kmetijah in drugih obljudenih postojankah, označenih z znakom GRS. V dolini se obrnemo na policijske postaje. Od tod sporočilo prenesejo ustreznim službam.
Ker je pozimi večina postojank zaprtih, so na bolj obiskanih postojankah nameščene samodejne radijske postaje za klic v sili, imenovane SAPOGO.
Gorska reševalna služba: Opredeljena je kot javna služba za zaščito, reševanje in pomoč ter deluje v okviru Planinske zveze Slovenije. Je ustanovna članica Mednarodne komisije za reševanje v gorah (I.K.A.R.) in sodeluje z obmejnimi gorskimi reševalnimi postajami in deželnimi reševalnimi službami sosednjih držav. Organizirana je v 17. postajah, ki pokrivajo predalpski in alpski prostor v Sloveniji. Sofinancira jo Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje. Včlanjenih je okoli 430 gorskih reševalcev. To so ljudje, ki nas bodo reševali v visokogorju takrat, ko bosta odpovedali samopomoč in pomoč sotovarišev. Kdor se odpravlja v hribe in na gore, mora sam poskrbeti za svojo varnost in nikakor ne sme imeti pred očmi možnosti reševanja GRS. Tudi reševanje s helikopterjem ni preprosta stvar, čeprav nekateri menijo, da jih bo že rešil helikopter. Ta leti le v dobrih vremenskih razmerah, samo podnevi, samo takrat, ko je prost in kadar ima na voljo ustrezno ekipo. Reševanje s helikopterjem je drago in ni nadomestilo za brezskrbnost, s katero se nekateri odpravijo slabo opremljeni in nepripravljeni na turo. Je izhod v skrajni sili, večinoma namenjen težjim poškodbam na nedostopnih krajih. Za neupoštevanje osnovnih pravil pohodništva, planinarjenja in alpinizma so bili že izstavljeni računi, ki močno presegajo možnost posameznika, da bi jih plačal. Tudi zato je nujno upoštevati vsa opisana pravila in napotke, se zanašati na svoje znanje in znanje sotovarišev, vsekakor pa je predhodno treba pridobiti znanje iz dajanja prve pomoči tudi z improviziranimi sredstvi daleč od zdravstvene službe.

Bojan Rustja, dr. med. specialist splošne medicine
ZD Tolmin
Splošna ambulanta Bovec 1
Banner Kronoterm

Banner Pulz

Več revij