Odnosi homo sapiensa do drugih oblik življenja na planetu so se spreminjali skladno z razvojem vrste. Homo sapiens je udejanjal podrejanje vseh oblik življenja okoli sebe svojim potrebam in hotenjem. Skozi vso svojo zgodovino je obravnaval preostale oblike življenja skozi prizmo brezdušno in materialno usmerjenega pojmovanja. Skokovit tehnološki razvoj pa je kljub eksploativno naravnanemu odnosu do drugih živih bitij prinesel nova spoznanja, ki so začela vplivati tudi na naš način razmišljanja in postavljati odnose človek-žival na druge temelje. Kljub vsemu bo človek še dolgo na vrhu lestvice in z redkimi izjemami bo njegov odnos do drugih oblik življenja ostal eksploativen. Zaradi novih spoznanj se odnos do živali spreminja v pozitivni smeri in na tem mestu je veterina tista panoga, ki stoji pred zahtevno nalogo, da usmerja odnos človeka do eksploatiranih živalskih vrst. Naloga stroke je kljub komajda stoletni tradiciji vse bolj pomembna, saj postaja urejanje odnosov na ravni človek-žival vse pomembnejše, na vedno več ravneh. Pomen zdravstvenega varstva živali tako prav nič ne zaostaja za enako pomembnim zdravstvenim varstvom ljudi.
ZGODOVINA UPRAVNEGA VETERINARSTVA
Začetki upravnega veterinarstva, kamor sodi nadzor nad gibanjem živali in njihovimi premiki iz kraja v kraj, segajo v sredino 18. stol z uvedbo zdravstvenega spričevala za živali. Razlog za uvedbo administrativnega ukrepa je bila epidemija kuge pri govedu, ki je prizadela evropsko populacijo goveda kot delovne živine in sega v obdobje po končani tridesetletni vojni, ko so epidemije kuge pri ljudeh zdesetkale evropsko prebivalstvo. Lakota in želja po preprečevanju širjenja kužnih bolezni so botrovali uvedbi nadzora nad gibanjem živali iz kraja v kraj. Današnje prometne povezave in prevozna sredstva omogočajo izredno hitre premike milijonov potnikov vsak dan. S takim načinom življenja se nevarnost prenašanja bolezni iz enega dela sveta ne da zajeziti z državnimi mejami. Prenos povzročiteljev bolezni v sendviču ali s kakšnim drugim živilom ni znanstvena fantastika, ampak realnost, ki zahteva ustrezen nadzor in ne samo apel popotnikom.
Varovanje zdravja živali v Evropski uniji (EU) je obsežno področje, kjer so za zdravstveno varstvo tako živali kot ljudi najprej odgovorne države članice. Globalizacija zahteva tudi na področju prometa z živimi živalmi in živili živalskega izvora prilagajanje nadzora, vendar pa je za številna vprašanja v zvezi z javnim zdravjem potrebno usklajeno ukrepanje na ravni EU. Evropska komisija za zdravstveno varstvo živali je prvič določila strateške cilje za zdravstveno varstvo živali za naslednjih šest let.
Razdrobljen nacionalni pristop k nadzoru bolezni je postopoma nadomestilo napredno usklajevanje ukrepov za zdravstveno varstvo živali, sistemov spremljanja in ugotavljanja bolezni ter nadzora bolezni v novi, razširjeni mednarodni skupnosti. Pri našem ravnanju z živalmi si je Unija zastavila strategijo enotnega razvoja z geslom »Bolje preprečiti, kakor zdraviti«.
Pravni okvir EU za trgovino z živalmi in proizvodi živalskega izvora je v Uniji in tudi pri nas usklajen in je bistveno prispeval k izkoreninjenju mnogih resnih bolezni ter omogočil primerno, in kar je še bolj pomembno, varno delovanje enotnega trga z živimi živalmi in z živili živalskega izvora.
POMEN VETERINE
Ko danes govorimo o pomenu veterine pri varovanju zdravja živali in ljudi, moramo izstopiti iz ozkih nacionalnih okvirov. V zadnjih letih je zdravstveno varstvo živali v na območju EU bistveno napredovalo. Razdrobljen nacionalni pristop k nadzoru bolezni je postopoma nadomestilo napredno usklajevanje ukrepov za zdravstveno varstvo živali, sistemov spremljanja, diagnosticiranja in nadzora bolezni. Zdravstveno varstvo živali je skrb vseh evropskih državljanov. Ta skrb ni povezana samo z javnim zdravjem in varnostjo živil, temveč tudi z ekonomskimi stroški, ki jih lahko povzročijo izbruhi bolezni živali in razmisleki glede dobrega počutja živali, vključno s posledicami nadzora bolezni.
Proizvajalci, potrošniki in druge zainteresirane strani bodo imeli ključno vlogo pri določanju ukrepov EU na področju zdravstvenega varstva in dobrega počutja živali. Cilj strategije EU je zagotoviti najboljši možni okvir za nadzor bolezni živali v Evropi po načelu »Bolje preprečiti, kakor zdraviti«. Pristop prav tako upošteva naše mednarodne zaveze, njegov namen pa je izboljšati skladnost med politiko na področju zdravstvenega varstva živali in drugimi politikami EU. Strategija zajema zdravje vseh živali v EU, ki se vzrejajo za prehrano, kmetijstvo, šport, kot hišni ljubljenčki, za zabavo v živalskih vrtovih. Prav tako zajema divje živali in živali, uporabljene v raziskavah, pri katerih obstaja tveganje, da se bolezen prenese na druge živali ali ljudi, hkrati pa zajema tudi zdravje živali, ki se prevažajo znotraj EU, izvažajo ali uvažajo v EU.
Strategija, povezana z zdravjem živali, je namenjena celotni EU in vključuje tako lastnike živali, veterinarje, industrijo, ki je vključena v prehranjevalno verigo, dejavnosti na področju zagotavljanja zdravstvenega varstva živali kot tudi interesne skupine za živali, raziskovalce in učitelje, izobraževalne ustanove, potrošnike, potnike, pristojne organe držav članic in institucije EU. Strategija gradi na sedanjem pravnem okviru za zdravstveno varstvo živali v EU ter standardih in smernicah Svetovne organizacije za zdravje živali (Mednarodni urad za kužne bolezni živali – OIE). Cilji strategije so predvsem zagotoviti visoko raven javnega zdravja in varnosti hrane z zmanjševanjem biološkega in kemičnega tveganja za ljudi; spodbujati zdravstveno varstvo živali s preprečevanjem oziroma zmanjševanjem pojavljanja bolezni živali ter na ta način podpirati kmetijstvo in gospodarstvo podeželja; z zagotavljanjem prostega pretoka blaga in sorazmernega premikanja živali izboljšati gospodarsko rast, kohezijo in konkurenčnost; spodbujati kmetijske prakse in dobro počutje živali, kar v podporo strategije trajnostnega razvoja EU preprečuje nevarnosti, povezane z zdravjem živali, in zmanjšuje učinke na okolje. Za uresničevanje začrtane strategije je bistvenega pomena za uspeh partnerski pristop, zgrajen na zaupanju, odprtosti in volji do sprejemanja skupnih odločitev. S strategijo lahko dosežemo resnične spremembe, če vsi udeleženci na področju zdravstvenega varstva sodelujejo med seboj in z vsemi zainteresiranimi.
KOMU JE ZAUPANO VAROVANJE
Veterinarska uprava Republike Slovenije (VURS) je upravni organ, ki opravlja upravne, strokovne in razvojne naloge ter naloge inšpekcijskega nadzora na področju zdravstvenega varstva živali, varstva pred živalskimi kužnimi boleznimi, varstva prebivalstva pred zoonozami, zdravstvene ustreznosti surovin, živil in odpadkov živalskega izvora ter krme in vode za napajanje, varovanja živali pred mučenjem, z veterinarsko stroko povezanega nadzora nad prometom z zdravili za uporabo v veterinarski medicini in določanja doktrinarnih rešitev na ravni varne uporabe zdravil v veterinarski medicini, preventive pri razmnoževanju živali, veterinarskega izobraževanja in obveščanja prebivalstva ter varstva in izpolnjevanja mednarodnih obveznosti na teh področjih. Temeljni predpisi, ki urejajo dejavnost na področju varovanja zdravja živali, so zakon o veterinarstvu, zakon o veterinarskih merilih skladnosti in zakon o zaščiti živali. Notranja veterinarska inšpekcija izvaja upravne naloge in uradni nadzor. Za izvajanje uradnega nadzora in upravnih nalog zunaj sedeža VURS so kot notranje organizacijske enote VURS organizirani območni uradi in izpostave. Uradni veterinarski nadzor ter upravne naloge izvajajo uradni veterinarji, ki se izkazujejo s službeno izkaznico in značko v skladu z zakonom o inšpekcijskem nadzoru.
Uradni veterinar ima pooblastila na podlagi zakona o veterinarskih merilih skladnosti, poleg tega pa ima položaj, pravice, dolžnosti in pooblastila po predpisih, ki urejajo inšpekcijski nadzor. Uradni veterinarski nadzor pomeni kakršnokoli obliko nadzora, ki jo VURS izvaja zaradi preverjanja skladnosti, kot so spremljanje, posebni nadzor, preverjanje, revizija, inšpekcijski pregledi, drugi predpisani pregledi, vzorčenje, analiza. Uradni veterinarji ugotavljajo skladnost oziroma kršitve predpisov po uradni dolžnosti. Izvajajo predvsem: veterinarski nadzor imetnikov živali in nosilcev dejavnosti glede zagotavljanja varnosti živalskih proizvodov in krme; izvajanje ukrepov monitoringa nad rezidua v živalih, proizvodih in krmi; izvajanje ukrepov in vodenje preprečevanja, zatiranja in izkoreninjanja živalskih bolezni in zoonoz; varstvo prebivalstva pred škodljivimi vplivi, ki izhajajo iz živil, ter preprečevanje in zatiranje zoonoz pri ljudeh; nadzor nad prometom in trgovanjem z zdravili v zvezi s sledljivostjo; nadzor nad uporabo zdravil; nadzor izvajanja veterinarskih ukrepov v živinoreji glede zdravja živali, prometa, skladiščenja živalskega semena, jajčnih celic, zarodkov, iker, valilnih jajc in čebeljih matic, kakor tudi glede pridobivanja in priprave živalskega semena, jajčnih celic in zarodkov; nadzor izvajanja zaščite živali. Nadzor vnosa pošiljk na ozemlje EU opravljajo uradni veterinarji na mejnih veterinarskih postajah za inšpekcijski nadzor na meji v skladu z direktivo sveta 97/78 ES, ki določa načela o organizaciji veterinarskih pregledov proizvodov, ki vstopajo v Unijo iz tretjih držav, direktivo sveta 91/496 EGS, ki določa načela o organizaciji veterinarskih pregledov živali, ki vstopajo v Unijo iz tretjih držav, ter pooblastili po zakonu o veterinarskih merilih skladnosti (Uradni list RS št. 93/05). EU je največji uvoznik živil na svetu. Države članice so pri nadzoru meja odgovorne, da Unijo zaščitijo pred možnimi tveganji za zdravje živali in ljudi zaradi mednarodne trgovine z živimi živalmi in izdelki živalskega izvora. Veterinarji mejnih veterinarskih postaj tesno sodelujejo s carinskimi upravami na mejnih kontrolnih točkah in vstopnih točkah v Unijo, na katerih obstaja možnost, da se blago in živali vnašajo nezakonito.
ZOONOZE
Zoonoze so bolezni, za katerimi obolevajo ljudje in živali. Že vrsto let posvečata preventivna medicina in veterina vse več pozornosti raziskovanju in preprečevanju zoonoz, kar narekuje potrebo po najožjem sodelovanju humane in veterinarske medicine. Nemogoče si je zamisliti zaščito zdravja ljudi pred celo vrsto bolezni, ki se prenašajo z živili, če jih nebi hkrati zatirali in prvenstveno preprečevali pri domačih in drugih živalih. Boj proti klasičnim zoonozam (steklina, vranični prisad, smrkavost, tuberkuloza, bruceloza, rdečica, ikričavost, trihineloza, listerioza, leptospiroza, tularemija, Q- mrzlica, haverhilska mrzlica, pastereloza, salmoneloze) je pri nas uspešen, kar pa ne pomeni, da se ne bodo več pojavile. Potrebna sta stalni monitoring in pripravljenost za čim hitrejše in čim bolj učinkovito ukrepanje v primeru pojava bolezni. Z doseženimi rezultati ne smemo biti zadovoljni, saj so v biološkem svetu mikrobov, virusov, parazitov, plesni, toksinov in drugih povzročiteljev na pohodu vedno nove oblike (SARS, ptičja gripa).
Poglavje o zoonozah je tako pomembno in obširno, da je v pričujočem sestavku moč podati samo nekaj informacij. Vsaka informacija pa je dobrodošla, saj se znanje, ki se zbira po kapljicah, tudi najbolj usidra. Dejstvo je, da je v sedanjih razmerah pomen znanja posameznika vedno bolj v ospredju, navsezadnje pričakovanja sodobne skupnosti temeljijo tudi na prizadevanjih posameznika. Zato je širjenje znanja o kužnih boleznih, ki se prenašajo z živali na človeka, ena od nalog strokovnjakov, saj so živila, ki jih uživamo vsi, primeren medij za mnoge bolezenske povzročitelje. Predvsem živila živalskega izvora so lahko izvor kužnih bolezni, ki se prenašajo z živali na človeka, lahko pa so tudi medij za prenašanje bolezenski agensov od človeka do človeka. Prav zato je vzpostavljen učinkovit nadzor živil, v katerega so s tako imenovanim samonadzorom vključeni tudi proizvajalci živil (HACCP).
VIRUSNE ZOONOZE
Seznam povzročiteljev je predolg za ta članek. Omenimo samo nekaj najbolj nevarnih in vedno aktualnih. Ponovno bi na prvem mestu omenili virus stekline, aktualna je tudi aviarna influenca, bolj poznana kot ptičja gripa. Je virusna bolezen perutnine. Povzročajo jo virusi influence tipa A, podtipov H5 in H7, ki spadajo v družino Orthomyoviridae. Najpogosteje zbolijo kokoši, purani in noji, vodna perutnina in ptice so v večini primerov zgolj prenašalci.
Q mrzlica (queenslandska mrzlica) je bolezen, ki jo povzroča Coxiella burnettii. Razširjena je po vsem svetu. Kar se tiče infekcije ljudi, so glavni rezervoar ovce, govedo in koze – vse živali, ki dajejo meso in mleko, poleg teh pa tudi vretenčarji, glodalci in ljudje. Pri širjenju Q mrzlice imajo največjo vlogo kot izvori surovo mleko, koža, volna in dlaka okuženih živali. Infekcija osebja, ki oskrbuje okužene živali, je najbrž posledica vdihavanja okuženega prahu, ki je bil kontaminiran z amnionsko tekočino in plodovimi ovojnicami bolnih živali ali onesnažen z izločki insektov. V literaturi so opisani primeri obolenj ljudi, ki so se okužili z vdihavanjem prahu z ulice, po kateri so šle inficirane ovce. Znani so primeri Q- mrzlice pri veterinarjih in mesarjih, ki so se umazali s telesnimi tekočinami okuženih živali.
Antraks ali vranični prisad je bolezen rastlinojedih živali, ki jo povzroča bakterija Bacillus anthracis. Pri živalih je razširjen po vsem svetu, zlasti na kmetijskih območjih Amerike, Azije, Afrike in jugovzhodne Evrope. Človek je naključni gostitelj. Poznane so tri oblike bolezni: kožna, pljučna in črevesna. Človek se najpogosteje okuži z vraničnim prisadom pri rokovanju z mesom, kožo, trupli ali volno poginulih živali. Možna je tudi okužba z vdihavanjem pri pranju s okuženo krvjo umazanega perila in preko drugih domačih živali ali insektov kot slučajnih nosilcev B. anthracis. Vegetativne oblike so občutljive za obdelavo s toploto. Bacil pa tvori tudi spore, ki so zelo odporne proti visoki temperaturi: pri 100 °C preživijo do 40 minut. V zemlji lahko preživijo tudi 80 let in več. To je zlasti pomembno pri širjenju urbanizacije na območja, kjer so bile nekoč urejene jame grobnice za zakopavanje kadavrov poginulih živali. Ena izmed prvih odkritih, še vedno enako nevarnih zoonoz je trihinoza.
Trihinoza je bolezen, s katero se človek okuži, če uživa meso, ki je okuženo z živimi larvami Trichinele spiralis. Bolezen je bila nekdaj, v času uživanja svežega mesa, razširjena na vseh celinah. S pomočjo mikroskopa je bila odkrita leta 1835. Takrat so prvič ugotovili vir okužbe v mesu, namenjenem prehrani ljudi. Trihineloza je pomembna bolezen in spremlja človeštvo skozi ves njegov obstoj. Celo v razvitih državah se je od leta 1991 do 2000 pojavilo več kot 20.000 primerov okužb. Šele z odkritjem mikroskopa so lahko pojasnili obolenje, ki je tisočletja spremljalo človeštvo. Leta 1850 so že potrdili vzrok smrti pri ljudeh, ki so zboleli za trihinelozo. Zaradi trihineloze je bila smrtnost ponekod zelo visoka, celo do 30 - odstotna. Istega leta so začeli v Nemčiji pregledovati meso prašičev za sum na trihinelozo. Med živalmi zbolijo tiste vrste, ki se trajno ali občasno hranijo z mesom. Mednje sodijo prostoživeče živali, vse vrste zveri, mrhovinarji, glodavci in vsejedi. Med našimi prostoživečimi živalmi se trihineloza še vedno pojavlja pri medvedu, volku, lisici, divji mački, risu, divjem prašiču, jazbecu, kuni, hermelinu in pri raznih glodavcih. Pri rastlinojedih je bila trihineloza ugotovljena pri konju. V človeški prehranjevalni verigi je med viri obolenj daleč na prvem mestu surovo in termično neobdelano meso prašičev. Trihinelo spiralis so odkrili že pri več kot sto gostiteljih, z epidemiološkimi študijami pa so v zadnjem desetletju s pomočjo uporabe molekularnih in biokemičnih metod odkrili sedem vrst trihinel, ki imajo različne epidemiološke in geografske distribucije.
Vse faze v življenjskem ciklu trihinele potekajo v enem gostitelju. Ko sesalec zaužije skeletno mišico oziroma meso, v katerem so ličinke, se te zaradi delovanja želodčnega soka sprostijo iz mišice in v tankem črevesu v epitelijskih celicah začno razmnoževati z delitvijo. Po četrti delitvi spolno dozorijo v 6-7 dneh. Odrasle trihinele lahko preživijo v črevesni steni nekaj tednov in tudi več. Večina ličink se prebije skozi črevesno steno. Larve, ki pridejo v skeletno mišičnino, se obdajo s kapsulo. Približno 21do 30 dni po okužbi se razvije faza okužbe.
Ljudje se okužijo, če jedo nezadostno kuhano ali pečeno meso. Zato je v številnih državah po svetu pregled mesa na trihinele obvezen za meso prašičev in kopitarjev. Sušenje mesnih izdelkov trihinel ne uniči. Dandanes se pri nas, tako kot že dolga desetletja v klavnicah, pregleduje vse meso prašičev na sami liniji klanja. 45. člen Pravilnika o veterinarsko-sanitarnem nadzoru živilskih obratov, veterinarskih pregledih ter o pogojih zdravstvene ustreznosti živil in surovin živalskega izvora določa obvezno pregledovanje mesa prašičev in kopitarjev na trihinelozo. Nedavne raziskave so pokazale, da so bili vir okužb tudi inficirani herbivori. Za domače zakole prašičev zato vedno znova in znova poučujemo rejce, naj tudi pri domači reji ob tradicionalnih kolinah odnesejo na pregled košček mišičnine. Strošek je zanemarljiv v primerjavi z zdravstvenimi težavami, ki jih prinese okužba s trihinelo. Nekaj centimetrov odrezane trebušne prepone ob hrbtenici je dovolj, da se opravi pregled v najbližjem ustrezno opremljenem veterinarskem laboratoriju. V državah, kjer pregled mesa na trihinele ni obvezen, kot na primer v ZDA, svetujejo uporabo zamrznjenega mesa. Trihinele uniči kuhanje pri 60 °C. Meso zamrzujemo pri –15 °C 10 dni, z zamrzovanjem pri –30 °C trihinele onesposobimo v 6 dneh.
Vsi komercialni izdelki iz termično neobdelanega mesa so izdelani pod nadzorom. Posamični vzorci se pregledujejo s kompresivno metodo, večje število vzorcev pa je moč sočasno pregledovati s t. i. digestivno metodo. Za zaključek še enkrat ponovimo nasvet: tudi ob letošnjih kolinah si zagotovimo varno praznovanje in odnesimo košček trebušne prepone, odrezan ob hrbtenici, v najbližjo veterinarsko ustanovo na pregled.
