Digitalni repozitorij raziskovalnih organizacij Slovenije

Iskanje po repozitoriju
A+ | A- | Pomoč | SLO | ENG

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
Raziskovalni podatki

Možnosti:
  Ponastavi

Iskalni niz: "ključne besede" (kožni rak) .

1 - 10 / 15
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
Karcinom Merklovih celic - novosti v sistemskem zdravljenju
Janja Ocvirk, 2018

Povzetek: Karcinom Merklovih celic (KMC) je redek, agresiven nevroendokrini kožni rak s slabo prognozo, posebno, ko je v napredovalem stadiju. Incidenca na splošno narašča, čeprav podatki o incidenci kažejo na razlike med geografskimi področji. Med dejavnike tveganja štejemo starost, imunosupresijo in izpostavljenost ultravijoličnemu sevanju. Znana je povezava med MCC in okužbo s poliomavirusom, čeprav natančnega mehanizma, ki vodi v karcinogenezo, še ne razumemo v celoti. Pri lokalizirani bolezni je izbor zdravljenja kirurgija (ko je to mogoče), sledi mu dopolnilno obsevanje ali obsevanje v kombinaciji s kemoterapijo. Pri razsejani bolezni je bila doslej na voljo le kemoterapija, čeprav so dolgotrajni odgovori ob njej redki. Glede na to, da je onkogeneza tumorja povezana z integracijo poliomavirusa Merklovih celic in mutacijami, povzročenih z ultravijoličnim sevanjem, obstaja logična osnova za zdravljenje z imunoterapijo oz. protitelesi, ki ciljajo pot PD-L1/PD-1. Nedavno objavljene raziskave v prvem in drugem redu zdravljenja z inhibitorji imunskih stikal (anti-PD-1/PD-L1-protitelesi) kažejo obetajoče rezultate s sprejemljivim varnostnim profilom zdravljenja, zato tovrstno zdravljenje postaja standardno in je že priporočeno v mednarodnih smernicah za zdravljenje razsejanega raka Merklovih celic. Objavljeni podatki randomiziranih raziskav kažejo na obetajočo učinkovitost teh zdravil pri metastatski bolezni.
Ključne besede: karcinom Merklovih celic, nemelanomski kožni rak, razsejana bolezen, kemoterapija, imunoterapija
DiRROS - Objavljeno: 06.02.2019; Ogledov: 407; Prenosov: 23
.pdf Celotno besedilo (148,61 KB)

2.
Priporočila za obravnavo bolnikov s kožnim melanomom
Marko Hočevar, Barbara Perić, Marko Boc, Martina Reberšek, Janja Ocvirk, Primož Strojan, Tomi Bremec, Katarina Barbara Karner, Olga Blatnik, Jože Pižem, Boštjan Luzar, Tanja Planinšek Ručigaj, 2018

Povzetek: Incidenca melanoma v svetu in Sloveniji še vedno narašča, skupaj z njo pa žal tudi umrljivost. V zadnjem desetletju se je incidenca podvojila. Preživetje se je v zadnjih 20 letih izboljšalo, predvsem zaradi zgodnejšega odkrivanja melanoma in enotnih pristopov v primarnem zdravljenju. Približno 25 % melanomov vznikne v predobstoječem melanocitnem nevusu, večina pa jih nastane de novo. Dejavnike tveganja za nastanek melanoma delimo na genetske in okoljske, pomembna pa je tudi njihova medsebojna interakcija. Med preventivne ukrepe za preprečevanje melanoma uvrščamo zaščito kože pred UV-sevanjem, neuporabo solarijev in redno (samo)pregledovanje kože. Pri prepoznavanju melanoma nam je v pomoč metoda ABCDE: A (asimetrija, angl. asymmetry), B (rob, angl. border), C (barva, angl. colour), D (premer, angl. diameter), E (spreminjanje, angl. evolution). Na melanom posumimo, ko je pigmentna sprememba nesimetrična, z nepravilnimi robovi, sestavljena iz več barv, v premeru večja od 6 mm in se spreminja. Ker je nastanek melanoma povezan z delovanjem UV-žarkov (predvsem pri intermitentnem, občasnem sončenju in sončnih opeklinah), sta pomembni fizična zaščita pred sončnimi žarki (predvsem v mladosti!) in uporaba zaščitnih krem. Samopregledovanje pigmentnih lezij je pomembno, posebej še pri ljudeh s številnimi znamenji, pri svetlolasih in pegastih rdečelascih. Ljudje s srednje velikimi in velikimi kongenitalnimi nevusi potrebujejo redne dermatološke preglede, saj je pri njih doživljenjsko tveganje za nastanek melanoma 2- do 30-odstotno. Zgodnejše prepoznavanje melanoma je možno ob uporabi metode ABCDE za opazovanje nepravilnosti pigmentirane kožne lezije. Razširjenost bolezni pri bolnikih z melanomom določimo po klasifikaciji TNM, pri kateri sta najpomembnejša prognostična dejavnika debelina primarnega tumorja in ulceracija. Prognoza bolnikov s tumorji T1a (debelina < 0,8 mm, brez ulceracije) je zelo dobra (5-letno preživetje je 92,7-odstotno). Pri sumljivih pigmentnih lezijah za potrditev diagnoze naredimo ekscizijsko biopsijo z varnostnim robom 2%5 mm. Zdravljenje primarnega melanoma je kirurško % ekscizija celotne lezije z varnostnim robom, ki je odvisen od debeline primarnega melanoma. Standardiziran patološki izvid je obvezen, saj s tem določimo najpomembnejše prognostične dejavnike. Zdravljenje metastatskih bezgavk je prav tako kirurško. Klinično okultne metastatske bezgavke dokažemo z biopsijo varovalne bezgavke. Izvedemo jo pri bolnikih z melanomom debeline več kot 0,8 mm. Pri bolnikih s klinično ugotovljenimi metastatskimi bezgavkami naredimo terapevtsko disekcijo celotne bezgavčne lože, odstranitev le posameznih bezgavk ni dopustna. Primernost posega lahko ocenimo glede na število izoliranih bezgavk v končnem patološkem izvidu (minimalno 5 pri dimeljnih bezgavkah, 10 pri pazdušnih in 15 pri vratnih). Postoperativno obsevamo področje primarnega tumorja takrat, ko radikalni posegi niso možni ali v primerih posebnih entitet (mukozni, nevrotropni melanom). Področja bezgavčnih lož postooperativno obsevamo, kadar obstaja sum na mikroskopski ostanek (število prizadetih bezgavk, preraščanje ovojnice). Paliativno obsevanje zasevkov je prav tako pomembno, saj zmanjša simptome bolezni. Bolnike z melanomom zaradi možnosti ponovitve bolezni in zaradi večje verjetnosti pojava novega primarnega melanoma spremljamo doživljenjsko. Sistemsko zdravljenje melanoma z zdravili poteka kot adjuvantno zdravljenje in zdravljenje metastastske bolezni. Adjuvantno zdravljenje je pooperativno zdravljenje z namenom zmanjšanja verjetnosti ponovitve bolezni in podaljšanja celotnega preživetja. O vrsti adjuvantnega sistemskega zdravljenja se odločamo glede na patohistološki stadij bolezni in biološke označevalce, upoštevati moramo tudi splošno stanje bolnika, njegove sočasne bolezni in zdravila, ki jih že jemlje. Sistemsko zdravljenje metastatske bolezni je paliativno, z namenom podaljšanja preživetja ob dobri kakovosti življenja. Ob tem upoštevamo podstadij metastatske bolezni, biološke označevalce, simptome bolezni, splošno stanje bolnika in njegove sočasne bolezni.
Ključne besede: kožni melanom, rak kože, priporočila, zdravljenje
DiRROS - Objavljeno: 06.02.2019; Ogledov: 499; Prenosov: 22
.pdf Celotno besedilo (242,23 KB)

3.
4.
5.
Karcinom kože
Boris Jančar, 1995

Ključne besede: onkologija, rak (medicina), kožni rak, karcinom, zdravljenje
DiRROS - Objavljeno: 17.09.2019; Ogledov: 77; Prenosov: 4
.pdf Celotno besedilo (301,94 KB)

6.
Klinična slika najpomembnejših malignih epitelnih tumorjev kože
Milena Kocijančič, 1993

Ključne besede: rak (medicina), tumorji, kožni rak, kožne bolezni
DiRROS - Objavljeno: 17.09.2019; Ogledov: 78; Prenosov: 5
.pdf Celotno besedilo (201,08 KB)

7.
Epidemiološke značilnosti kožnih karcinomov v Sloveniji
Vera Pompe-Kirn, 1993

Ključne besede: rak (medicina), onkologija, kožni rak, dermatologija, Slovenija
DiRROS - Objavljeno: 17.09.2019; Ogledov: 63; Prenosov: 5
.pdf Celotno besedilo (230,03 KB)

8.
9.
10.
Novosti v sistemskem zdravljenju bazalnoceličnega karcinoma
Janja Ocvirk, 2015

Povzetek: Večino primarnih bazalnoceličnih karcinomov (BCK) zdravimo kirurško ali pri površinskih lezijah z nekirurškimi metodami. Tveganje za ponovitev povečujejo velikost tumorja, slabo definiranimi robovi lezije, agresiven histološki podtip in prejšnja ponovitev. V nekaterih primerih lahko tumor uniči okoljna tkiva (mišice, kosti, hrustanec itd.), zaradi dolgotrajne odsotnosti zdravljenja ali agresivnosti tumorja (lokalno napredovala oblika BCK – lnBCK). V izjemno redkih primerih BCK napreduje v oddaljena tkiva (metastatski BCK – mBCK). Pri večkratnih lokalnih ponovitvah ali pri invaziji okoljnih/oddaljenih struktur (lnBCK/mBCK), kjer kirurgija in/ali obsevanje nista primerni, je pomemben multidisciplinarni pristop pri obravnavi bolnika. Nenormalna aktivacija signalne poti Hedgehog je odgovorna za nastanek bolezni pri 90 % BCK. S selektivno vezavo na transmembranski protein SMO (Smoothened Transmembrane Protein) učinkovina vismodegib selektivno zavira nenormalno aktivirano signalno pot. V klinični raziskavi faze II, ERIVANCE BCC, so poročali o učinkovitosti ter varnosti vismodegiba pri bolnikih z lnBCK in mBCK. Primarni cilj raziskave je bil objektivni delež odziva (popolni in delni), kot ga je ocenila neodvisna ustanova za pregled. Rezultati raziskave so pokazali, da je bil objektivni odgovor dosežen pri 33,3 % bolnikov z mBCK in 47,6 % bolnikov z lnBCK. Kontrola bolezni (objektivni odgovor + stabilna bolezen) je bila potrjena pri 94 % bolnikov z mBCK in 83 % bolnikov z lnBCK. Po 24 tednih zdravljenja 54 % bolnikov z lnBCK ni imelo histopatoloških znakov bazalnoceličnega karcinoma. Po zadnjih podatkih je bila mediana trajanja objektivnega odgovora 14,8 meseca pri mBCK in 26,2 meseca pri lnBCK. Vzpodbudni rezultati zdravljenja z vismodegibom v raziskavi faze II kažejo na bistveno zmanjšanje velikosti multiplih lezij in števila novonastalih lezij pri bolnikih z Gorlinovim sindromom. Najbolj pogosti neželeni učinki so bili mišični krči, spremembe okusa, izguba las in utrujenost.
Ključne besede: bazalnocelični karcinom, sistemsko zdravljenje, vismodegib, kožni rak
DiRROS - Objavljeno: 19.03.2018; Ogledov: 939; Prenosov: 36
.pdf Celotno besedilo (1,43 MB)

Iskanje izvedeno v 0 sek.
Na vrh