Digitalni repozitorij raziskovalnih organizacij Slovenije

Iskanje po repozitoriju
A+ | A- | Pomoč | SLO | ENG

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
Raziskovalni podatki

Možnosti:
  Ponastavi

Iskalni niz: "avtor" (Marko Bajc) .

1 - 10 / 10
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Ectomycorrhizae of Norway spruce from its southernmost natural distribution range in Serbia
Hojka Kraigher, Milan Drekić, Saša Pekeč, Tine Grebenc, Marko Bajc, Saša Orlović, Marina Katanić

Povzetek: Norway spruce (Picea abies Karst.) reaches its southernmost limit in the mountainous regions of south Serbia and Bulgaria. The species is a regionally important timber species for the wood industry and a significant host for various ectomycorrhizal fungi, including edible species. We analysed ectomycorrhizal community and fine root parameters of high continental / subalpine Norway spruce stands at three sites (Stara planina, Kopaonik, Tara) located in protected areas in Serbia. In addition, we assessed the potential effects of altitude and growing season on the ectomycorrhizal diversity and fine root parameters. Using standardised sampling in combination with morpho-anatomical and molecular identification of ectomycorrhizae, we recorded 29 different anatomorphotypes. None of the identified fungi belonged to commercial edible fungal species. Compared to other Norway spruce ectomycorrhiza studies in central Europe, sites in Serbia exhibited lower species diversity and different dominant species composition, with Cenococcum spp. and Russula spp. as the dominant ectomycorrhizal fungi. A number of ectomycorrhizal types and the value of the species richness index differed between Stara planina and Tara in the autumn, but the influence of site and season on the studied diversity indices was not significant. The total number of fine roots increased in the spring, while percentage of vital ectomycorrhizal root tips increased in the autumn. This study was the first examination of Norway spruce ectomycorrhizal communities at the edge of the natural geographical range of the species.
Ključne besede: ectomycorrhiza, Picea abies Karst, community structure, fine roots
DiRROS - Objavljeno: 22.01.2019; Ogledov: 418; Prenosov: 190
.pdf Celotno besedilo (553,32 KB)

2.
3.
4.
5.
6.
Mycorrhizosphere complexity
Hojka Kraigher, Marko Bajc, Tine Grebenc, 2013

DiRROS - Objavljeno: 12.07.2017; Ogledov: 896; Prenosov: 235
URL Celotno besedilo (0,00 KB)

7.
8.
Tipi ektomikorize pri sadikah bukve (Fagus sylvatica L.) v rizotronih
Ines Štraus, Marko Bajc, Tine Grebenc, Boštjan Mali, Hojka Kraigher, 2011

Povzetek: Naravni procesi ali dejavnost človeka vplivajo na razmere v okolju, kar se zrcali v sestavi ektomikoriznih združb. V raziskavi smo želeli ugotavljati morebitne vplive več temperaturnih režimov zraka in tal (substrata) na pojavljanje in vrstno pestrost tipov ektomikorize na koreninskih vršičkih sadik bukve in v substratu. V ta namen smo analizirali pojavljanje tipov ektomikorize na sadikah bukve v rizotronih, izpostavljenih štirim temperaturnim razmeram v okolju: 1.) zrak 15-25 °C; 2.) zrak 15-25 °C v kombinaciji s hlajenim koreninskim sistemom za 5 °C; 3.) povišana temperatura zraka od 30-50 °C in 4.) zunanja (ambientalna) temperatura zraka v Ljubljani. Tipe ektomikorize smo identificirali s kombiniranim pristopom po anatomsko morfoloških znakih in z analizo molekularnih markerjev (ITS1-5.8S rDNK-ITS2 ribosomalna regija v rDNK). Na 51 koreninskih vršičkih 40 sadik smo identificirali 6 tipov ektomikorize. Pestrost ektomikoriznih tipov je bila največja pri razmerah blizu optimalnih za rast bukve. Po vrstni sestavi združbe ektomikoriznih gliv sta si najbolj podobna poskusa s temperaturo zraka15-25 °C z ali brez hlajenja koreninskega sistema. Najpogostejša ektomikorizna vrsta je bila Hebeloma sacchariolens, ki je bila tudi najpogosteje opažena vrsta na drobnih koreninah odmrlih sadik. Izbrane vrste ektomikoriznih gliv smo z metodo DGGE dokazali tudi v vseh analiziranih vzorcih substrata.
Ključne besede: sadike bukve, ektomikoriza, temperatura zraka, temperatura substrata, molekularni markerji, filogenija
DiRROS - Objavljeno: 12.07.2017; Ogledov: 997; Prenosov: 62
URL Celotno besedilo (0,00 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

9.
Vpliv glivnih in rastlinskih sekundarnih metabolitov na verižno reakcijo s polimerazo (PCR)
Nejc Thaler, Marko Bajc, 2013

Povzetek: Sekundarni metaboliti so organske spojine, ki jih najdemo pri glivah in rastlinah, kjer imajo vlogo obrambnih in signalnih molekul ali zagotavljajo druge selekcijske prednosti, niso pa neposredno vpleteni v rast, razvoj in razmnoževanje organizma. Pri delu s tehnikami DNA so pogosto ravno sekundarni metaboliti tisti, ki posredno ali neposredno vplivajo na uspešnost verižne reakcije s polimerazo (PCR) ali reverezno transkriptazo, in sicer tako, da otežujejo celično lizo, povzročajo razpad nukleinskih kislin ali neposredno ovirajo delovanje encima polimeraze pri pomnoževanju tarčne DNK. Glavna ovira pri aplikaciji tehnike PCR v rutinski diagnostiki je priprava visoko kvalitetne DNA brez inhibitorjev. Še posebej to velja pri izolaciji DNA iz lesnatih rastlin (Minafra in sod., 1992) in vzorcev tal (Tsai in Olson, 1991). Večina standardnih postopkov izolacije nukleinskih kislin ne odstrani rastlinskih polisaharidov in polifenolnih komponent, ki imajo lahko neposreden vpliv na pomnoževanje s PCR (Demeke in Adams, 1992). Poskusi za premostitev tovrstnih ovir vključujejo bolj dovršene metode za izolacijo nukleinskih kislin in PCR, ki vključujejo uporabo pospeševalcev PCR za odstranitev ali zmanjšanje vpliva inhibitorjev PCR. Ta pregled je osredotočen na pristope za odstranitev ali zmanjšanje vplivov rastlinskih in glivnih sekundarnih metabolitov iz vzorcev tal, različnih rastlinskih tkiv in razkrojenega lesa zaradi pomena tovrstnih raziskav za gozdarstvo in lesarstvo.
Ključne besede: sekundarni metaboliti, izolacija DNA, pomnoževanje DNA, verižna reakcija, polimeraza, PCR
DiRROS - Objavljeno: 12.07.2017; Ogledov: 966; Prenosov: 85
URL Celotno besedilo (0,00 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

10.
Identifikacija izvora gozdnega reprodukcijskega materiala bukve s pomočjo molekularnih metod
Marjana Westergren, Marko Bajc, Domen Finžgar, Gregor Božič, Hojka Kraigher, 2017

Povzetek: Od kakovosti in izvora gozdnega reprodukcijskega materiala (GRM) bodo odvisni genetska pestrost, struktura, preživetje in uspevanje sadik ter končno uspevanje in odpornost bodočega gozda. Zato mora Gozdarski inštitut Slovenije (GIS) na podlagi javnega pooblastila po Zakonu o gozdovih in zahtev zakonodaje o GRM preveriti njegov izvor pred izdajo glavnega spričevala ali na zahtevo inšpektorata kadarkoli v času trženja in uporabe. Uporaba molekularnih metod pripomore k vedenju o izvoru in genetski kakovosti GRM. GIS kontinuirano razvija znanje, infrastrukturo, gensko banko in molekularne baze podatkov za izvajanje opisanih testov. Zaradi suma o (načrtno) napačni navedbi izvora GRM, nabranega jeseni 2016 iz vsaj enega semenskega objekta, smo v predstavljeni študiji analizirali izvor in genetsko pestrost GRM iz štirih semenskih objektov bukve (Fagus sylvatica L.), v katerih je bilo seme nabrano v istem letu, ter drugih vzorcev iz Slovenske gozdne genske banke, skupaj petnajst. Za analize smo uporabili jedrne mikrosatelite, šestnajst lokusov, ki jih na GIS uporabljamo rutinsko. S tehničnega vidika so se izbrani markerji izkazali za primerne za identifikacijo posameznikov, oceno genetske pestrosti in identifikacijo domnevnega izvora. Zaradi možnosti mešanja vzorcev, pridobljenih s tal, in tehničnih potreb bomo v prihodnosti za potrebe rekonstrukcije genotipa semenskega drevesa analizirali vsaj dvanajst semen na drevo. Genetska pestrost manjših vzorcev je bila značilno manjša od tiste v velikih vzorcih. Opozarjamo, da je GRM nujno treba nabirati najmanj z v odobritvi semenskega objekta predpisanega števila dreves, da zagotovimo ustrezno veliko genetsko pestrost GRM, ki ga sadimo v gozdove. Metode razvrščanja posameznikov na podlagi Bayesove verjetnosti in filogenetska drevesa so pravilno določili izvor referenčnih vzorcev, medtem ko je bila resolucija analize glavnih komponent manjša. Vse metode, uporabljene za identifikacijo domnevnega izvora vzorcev semena, so nedvoumno pokazale, da vzorec TURs ni bil nabran v sestoju TUR, različen je tudi od preostalega analiziranega genofonda bukve v Sloveniji.
Ključne besede: Fagus sylvatica, gozdni reprodukcijski material, identifikacija izvora, genetska pestrost, mikrosateliti, analiza starševstva, Slovenija
DiRROS - Objavljeno: 03.09.2017; Ogledov: 1589; Prenosov: 49
.pdf Celotno besedilo (512,44 KB)

Iskanje izvedeno v 0 sek.
Na vrh