Družinsko nasilje je pogosto skrito, predstavljalo tabu temo in javnost zanj izve, ko je včasih za žrtve prepozno. Iz številnih tragedij se moramo naučiti, da je potrebno problemom posvetiti pozornost, se opredeliti do ničelne tolerance in k temu cilju usmerjati vse službe,ki se poklicno z njim srečujejo. Center za socialno delo naj skupno s policijo, ob pomoči zdravstva in šolstva, sodelujejo pri odkrivanju dejanj, tožistvo pri pregonu storilcev in sodišče naj s svojim delovnjem pripomore k hitrejšemu razpletu prenekatere zapletene usode žrtev in storilcev. Krovni zakon naj uredi številna področja delovanja družbe, ki bodo preprečevala in reševala pojav nasilja v družini, postopki naj bodo hitri in učinkoviti. Če kje velja, da molk ni zlato, je to prav na tem področju. 7

Poti reševanja nasilja v družini


Zgodovinski oris nasilja sega, daleč nazaj v zgodovino človeške vrste. Poznale so ga različne ureditve in mnogi sistemi, ne glede na njihov nastanek, razvoj in celo propad. Družina je pojem skupnosti vsaj dveh oseb, ki naj bi živeli skupaj zaradi občutkov varnosti, pripadnosti, pomoči, rojevanja, vzgoje otrok in lažjega reševanja vsakodnevnih težav. Zasebnost naj bi bila tako varovana pred javnostjo in pred posegi države in vendar le do določene mere, torej do trenutka, ko družinski člani ogrožajo drug drugega, predvsem pa starši lastne otroke. Najpogosteje je vzrok vključitve državnih služb in preverjanja delovanja družine, prav nasilje. Če se družina, v kateri prihaja do porušenih medosebnih odnosov, zapira za štiri stene, ki so gluhe in slepe tudi za ušesa in oči sosedov in javnosti, se kajkmalu zgodi, da njeni člani lahko živijo dvoje življenj; tisto, ki ga kažejo svetu in je navidez urejeno ali vsaj prikrito in drugo, ki se odvija doma in v katerem so možne vse oblike nasilja, psihičnega, fizičnega do spolnega, ki pa se na žrtvah poznajo kot vidni ali prikriti klici na pomoč, Kdaj poseči, kako, na kakšen način?

PRIMERJAVA ZAKONODAJ

Avstrija je že leta 1997 sprejela poseben zakon za zaščito pred nasiljem v družini. Odločno sporoča, da nasilje v družini ni problem posameznikov, pač pa skrb države in njenih institucij. Zakon o policiji pooblašča slednjo, da nasilneža odstrani iz prebivališča žrtve in mu prepove približanje. Po vzoru avstrijskega tako imenovanega »rdečega kartona«, je bila tudi pri nas sprejeta novela Zakona o policiji, ki za prekrške in sedaj tudi za kazniva dejanja, uvaja možnost prepovedi približanja žrtvi. Tudi Nemčija je leta 2001 po vzoru Avstrije sprejela poseben zakon za zaščito žrtev nasilja v družini, pri čemer gre za celosten pristop k reševanju, na vseh področjih življenja; na upravnem, civilnem in tudi kazenskem. Nasilni partner mora ob ločenem življenju skupno domovanje celo prepustiti drugemu. Nizozemska je sprejela poseben koncept borbe proti nasilju nad ženskami in od leta 2003 je ta v veljavi na celotnem območju države. Gre prav tako za celovito reševanje problematike. Pomembno je, da že policija storilcu nasilja ponudi psihološko pomoč, kar se je izkazalo kot zelo uspešno, saj je večina storilcev to pomoč sprejela. Storilci so tako že s strani policije napoteni k ustreznemu strokovnjaku in cilj dela z nasilnežem je, da je spremeni in opusti nasilna ravnanja. Medinstitucionalna pomoč žrtvam nasija v družini, ki so najpogosteje ženske in otroci, pa je zagotovljen tudi na Švedskem. Tako prideta na kraj dogodka ob intervenciji kar dve policijski vozili in eno je namenjeno fotodokumentaciji dogodka, žrtev je odpeljana v ustrezno zdravstveno ustanovo in vsi posnetki in zdravniški izvid so pomembni dokazi v kazenskem postopku. Pomembno je tudi to, da ženska dobi pooblaščenca, ki skrbi za njene pravice in ji v času postopka pomaga. Prepoved približanja, ki je policijske narave, na Finskem lahko traja do enega leta. Na Norveškem nasilje v družini sicer ni posebno kaznivo dejanje, država pa je reševanju problema namenila veliko pozornost. Uvedla je tudi koordinatorje. Nasprotno pa je nasilje v družini posebno kaznivo dejanje v Franciji, kjer je prav tako velika vloga policije, seveda v povezavi s socialo. Institucija Varuha človekovih pravic prav tako opozarja na kršitve pravic državljanov, ki so zlasti na področju varovanja osebne sfere, kjer so številne tabu teme. Letna poročila našega varuha, so tej temi namenila veliko pozornosti. Varuh se je odzival na perečo problematiko, počasnost sodnih postopkov, neučinkovito koordinacijo služb za pomoč žrtvam, predvsem pa na kolizijo med interesi otrok in staršev. Trenutno se vzpostavlja institut zagovorništva otrok, ki je sicer pilotski, a naj bi v prihodnjih letih zaživel v celotni državi. Tudi svet Evrope se s številnimi deklaracijami in priporočili državam članicam odziva na resen pojav nasilja v družini, ki ga zaznamuje specifičnost, predvsem pa so potrebne uskladitve zakonodaj, dosledna prepoved vseh oblik nasilja v družini, izobraževalni programi za specializirane policiste, tožilce in sodnike, pa tudi stalno izobraževanje delavcev centra za socialno delo. Odločneje je k procesu urejanja te problematike pristopil tudi Evropski parlament, ki je v letu 2006 sprejel resolucijo, ki pomeni pot k ničelni toleranci do nasilja. Potrebno je sodelovanje vseh vladnih in nevladnih institucij. Tako torej Evropa že dalj časa namenja veliko pozornost osveščanju žrtev nasilja vseh vrst, pomoči njim, pa tudi storilcem, ki so so pripravljeni narediti korak naprej na svoji poti do nenasilja nad sočlovekom. Družina ima v vseh evropskih zakonodajah posebno mesto, boj proti nasilju nad ženskami in otroki pa prioriteto.

SLOVENIJA KORAK NAPREJ

Tudi Slovenija je v minulih letih naredila korak naprej, saj je leta 2004 sprejela novelo Zakona o policiji, po kateri je možna prepoved približanja storilca nasilja žrtvi in kraju njenega bivanja. Ukrep je sicer časovno omejen (48 ur s strani policije, 10-60 dni po odločbi preiskovalnega sodnika). Seveda pa morajo ta čas izkoristiti institucije, da pomagajo družini, ki je na pot pomoči stopila. Prav tako je Slovenija prepletena z mrežami pomoči, centri za socialno delo imajo regijske koordinatorke (12) za reševanje nasilja v družini, prihaja do sodelovanja in povezovanja vseh služb, v pripravi pa je ne le sprejem smernic za boj proti nasilju kot akcijski program države, pač pa poseben Zakon o preprečevanju nasilja v družini.Ta naj bi združil delo na področju več ministrstev, ki zajemajo življenje družine. Le celovit pristop, od upravnega, civilnega do kazenskega, bo lahko garancija lepše prihodnosti žrtev. Pomembno je tudi njihovo osveščanje, kajti storilci se najbolj bojijo odkritja. Dokler žrtve molčijo in nasilje prenašajo, je tudi njihova moč največja. Naša policija se intenzivno specializira za reševanja nasilja v družini, sledijo ji centri za socialno delo, še vedno pa je šibka točka pravosodje, katerega mlini meljejo prepočasi. Sicer pa ena sama institucija rešitve ne prinese.

PRAVNA POT REŠEVANJA

Poznamo psihično, fizično, spolno in ekonomsko nasilje. Fizično pomeni uporabo moči z namenom prizadejati bolečino in posledično različne oblike poškodb; od grdega ravnanja, lahke telesne, hude, posebno hude in celo umora. Pri psihičnem nasilju gre za ponižanje žrtve, pri čemer je napad storilca usmerjen predvsem na psihično integriteto žrtve, ki jo žali, ponižuje, z njo na različne načine grdo ravna, to pa se žrtvi navzven ne pozna na viden način, saj gre za prikrite oblike nasilja, ki pa imajo svoje posledece na psihi žrtev, ki mnogokrat iščejo psihiatrično pomoč. Spolno nasilje pomeni napad na spolno integriteto žrtve, zlasti v prisilnih spolnih odnosih – posilstvih, spolnemu nasilju, spolni zlorabi otrok, pa tudi kršitvi spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja. Gre za nedopusten poseg na telo oškodovanca, katerega namen je spolna zadovoljitev storilca. Če gre za otroka, je ta kazniv tudi, če ni uporabe sile ali groženj, saj otrok zaradi podrejenosti pogosto trpi ravnaja odraslih in nima moči, da bi se upiral ali ne vedenja kaj se z njegovim telesom dogaja. Poznamo tako imenovane predlagalne delikte, ki so med najpogostejšimi kaznivimi dejanji v družini; grdo ravnanje, ogrožanje z nevarnim orodjem pri prepiru ali pretepu, lahka telesna poškodba, ... Pri teh dejanjih mora oškodovanec sam podati predlog in na njem vztrajati, seveda pa ga lahko vedno tekom postopka umakne. To pomeni ustavitev v fazi, v kateri se tedaj nahaja. Kazniva dejanja, ki jih tožilec preganja ex offo, pa je nasilništvo, ki ga od grdega, ravnanja, ogrožanja varnosti loči dejstvo, da je tretja oseba zgrožena, prestrašena, ogrožena, pa tudi vse oblike lahkih poškodb z nevarnim sredstvom in drugih telesnih poškodb, do najhujših, kjer se življenje žrtve konča s smrtjo. Tu je pomembno, da oškodovanci nastopajo v postopkih kot priče, opozorjene na resnico in tiste, ki živijo v bližnjem razmerju s storilcem, tudi z možnostjo t.im.pravne dobrote. Ta pomeni, da imajo možnost odpovedi pričanja. Že nekaj let uveljavljena zakonodaja je prinesla novost prav pri priviligiranih pričah, za katere je sedaj možno, da pričajo le enkrat, ob ustreznem opozorilu preiskovalnega sodnika, kasneje pa se njihova izpoved prebere. To olajša njihovo življenje, saj so prej številni storilci nanje vplivali tako, da so se tekom postopka odpovedale pričanju in so bili oproščeni ali je prišlo do umika obtožb. Otroka do starosti 15-let neposredno na sodišču, to je na glavni obravnavi, ne zaslišujejo, prav tako pa tudi ob njegovem zaslišanju ni prisoten storilec, ker lahko to na žrtev vpliva negativno. Pomembno je, da se nihče ne more izogniti pričanju, če gre za kaznivo dejanje storjeno na škodo otroka. Vsi, ki se poklicno soočajo z nasiljem v družini, zlasti zdravniki splošne prakse, pediatri, ginekologi, medicinske sestre, socialni delavci, šolniki, ... se pogosto sprašujejo ali je opustitev ovadbe kazniva. Opustitev ovadbe kaznivega dejanja je kazniva za vsakega državljana v RS, če ne prijavi storilca ali dejanja, za katerega je zagrožena najvižja kazen. To gre za tako imenovane grozovite in zahrbtne umore, ... Seveda pa je kazniva opustitev ovadbe za uradne osebe, tudi za vsa kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost in druga kazniva dejanja, če je zagrožena kazen nad tri leta. Uradne osebe morajo vedoma opustiti ovadbo, torej se za tako odločitev zavestno odločijo. Povsem drugo pa je moralno etična zaveza vsakega državljana, da o teh dejanjih ne molči. Seveda pa morajo imeti vsi v zavesti, da se prijavijo le dejanja, za katera obstaja sum, da so storjena, utemeljnost suma pa presoja sprva policija in nato tožilstvo kot organ pregona. Tožilec v dvomu toži, sodišče v dvomu oprosti. Kljub temu, da vsako leto več ljudi prijavi kazniva dejanja na svojo škodo ali škodo sodržavljanov ponavadi najbljižjih ali tistih s katerimi se poklicno srečuje, je veliko tako imenovanega prikritega nasilja in sivega polja, o katerem se le govori, pa nikoli ne pride na dan in pred ustrezne službe. Nujno je spremljanje pojava, osveščanje žrtev in pomoč, ki mora biti celostna. Pomembno je tudi določilo zakonodaje, ki mladoletnim oškodovancem teh kaznivih dejanj nudi pooblaščence iz vrst odvetnikov, ki skrbijo za njihove pravice tekom postopka, pa tudi za uveljavljanje pramoženskopravnega zahtevka.

NI TABU TEMA

Nasilje naj ne ostaja tabu tema, ljudje naj o njem govorijo. Preventiva je boljša kot kurativa. Nasilje v družini naj postane samostojno kaznivo dejanje, vse njegove žrtve naj dobijo pooblaščenca, ki bo skrbel za njihove interese, sojenja naj bodo hitra, pomoč družini celostna. Uvedejo naj se specializirani oddelki sodišče, storilcem naj se izrekajo pogojne obsodbe z varstvenim nadzorstvom, ki bo nalagalo storilcu, da spremeni svoj način obnašanja. Tožilcu naj se da v odloženem pregonu nova možnost, da storilcu odloži pregon, če se je ta pripravljen ravnati po njegovih navodilih, po potrebi zdraviti in spremeniti način obnašanja, ki bo nenasilen. Čimprej naj država sprejme celosten program preprečevanja nasilja v družini, ki naj ga obravnava enotni zakon. Storilcem naj se izrekajo primerne kazni, pri čemer se zagrožene za nasilje v družini gibljejo do treh let zapora, spadajo torej v okvir okrajne pristojnosti sojenja sodišč, pri spolnih zlorabah pa gre za okrožno pristojnost in kazen do maksimalnih 15-let zapora. Zastaralni roki za dejanja so tri, pet, deset in petnajst let. Kazniva dejanja spolnega napada na otroka ne zastarajo pred njegovim dopolnjenim 23-letom starosti, kar je pozitivna sprememba zakonodaje. Zdravstveno osebje igra pomembno vlogo v preprečevanju nasilja, pa tudi pri kurativnem delu. Pogosto odkriva dejanja, spremlja pomoč žrtvam in storilcem ter ima vlogo tudi v celostnem pristopu, to je timskem delu strokovnjakov. Nasilje je bilo prisotno v družini, tam je še vedno, postalo pa je del družbene problematike, ki jo je potrebno reševati odgovorno in celostno. Predvsem pa takoj, ko zanj izvemo.

Vlasta Nussdorfer
generalna sekretarka Belega obroča Slovenije
Banner Kronoterm

Banner Pulz

Več revij