Promet je eden od atributov urbanega prostora. V različnih časovnih obdobjih, različnih geografskih in kulturnih okvirjih, je promet vzpostavljal svoja razmerja do urbanega prostora. Ta razmerja pa so se spremenila s pojavom avtomobila. Danes opažamo, da se urbani prostor preoblikuje v neko novo obliko daleč proč od urbanega prostora, ki mu je nekoč človek kot pešec določal meje, vsebino in kulturni utrip. 2

Mobilnost v urbanem prostoru


Mestna območja so danes življenjski prostor velike večine prebivalcev našega planeta, zato je v njih potrebno zagotavljati kar največjo možno kakovost življenja. Že danes moramo dobiti rešitve, ki bodo jutri zagotavljale trajnostni razvoj v urbanih področij. Zaradi povečanega prometa v mestih povsod po Evropi prihaja do vsakodnevnih zastojev z mnogimi škodljivimi posledicami, kot so izguba časa in čezmerno onesnaževanje okolja. Zaradi tega evropsko gospodarstvo vsako leto izgubi 100 milijard EUR oziroma 1% BDP EU.
Danes prevelika navezanost človeka na avtomobilski prevoz generira določene družbeno - prostorske spremembe, ki se odražajo v razvoju urbanega prostora. »Avtomobilija« (družbeno-kulturni vzorci vedenja, ki temeljijo na avtomobilskem prevozu) predstavlja enega izmed osnovnih nivojev družbenega delovanja, ki mimo vseh uradnih prostorskih načrtov močno vpliva na urbani razvoj mesta.

 
PROMET V MESTU

Glede na nastalo prometno situacijo v mestih se postavlja vprašanje:
Kako poiskati sistemske, urbanistične in tehnične rešitve za trajnostni razvoj v mestih, da bo promet v njih tekoč, mesta manj onesnažena, bolj dostopna in za meščane varna?
Moje mnenje je, da je odgovor na zastavljeno vprašanje, oblikovanje nove kulture mobilnosti. Mobilnost v mestih mora zagotoviti gospodarski razvoj mest, kakovost življenja za njihove prebivalce in varovanje njihovega okolja.
Zato moramo v okviru celostnega pristopa pri reševanju tega problema poiskati naslednje rešitve:

  • da bo promet v mestih bolj tekoč,
  • da bodo mesta bolj zelena,
  • da se bo v mestih uporabljal inteligentnejši mestni promet,
  • da bo mesto bolj dostopno,
  • da bo promet v mestih varnejši.

Premislek o mobilnosti v mestih vključuje čim boljši izkoristek različnih načinov prevoza in vzpostavitev »somodalnosti« med različnimi načini skupinskega prometa (vlak, tramvaj, podzemna železnica, avtobus, taksi) in različnimi načini osebnega prevoza (avtomobil, motorno kolo, kolo, hoja). Mobilnost v mestih velja za pomemben spodbujevalec rasti in zaposlovanja ter močno vpliva na trajnostni razvoj v mestih. Zato mora analiza mobilnosti predstavljati metodo s pomočjo katere lahko ugotovimo boljšo ali slabšo dostopnost v prostoru. Z njo je mogoče simulirati možne vplive načrtovanih dejavnosti ali posegov v urbanem okolju, s čimer je dana tudi možnost presojanja njihove sprejemljivosti.
Urbanizem je v splošnem pomenu načrtovanje prostora v času in danes bi rekli, da ga načrtovanjemo v digitalnem času. Digitalni čas, je čas diskontinuitete, čas rezov, čas stalne povezanosti v mrežo lahko bi rekli, je informacijski čas. Na podoben način so sodobna mesta postala prostori, v katerih se dogajajo diskontinuitete, premestitve, neprestane spremembe časovnih, estetskih, vrednostnih koordinat, nove in nepričakovane povezave. Zaradi vsega tega bo v prihodnje tudi za oblikovanje kulture mobilnosti v mestih potrebno oblikovati nova operativna orodja in načine načrtovanja.
Eden izmed teh orodij je upravljanje mobilnosti. Z vplivanjem na potovalne navade pred njihovim nastankom in usmerjanje pozornosti ljudi na trajnejše prevozne možnosti dopolnjujemo tradicionalne ukrepe, ki temeljijo na infrastrukturi. Načrti mobilnosti naj v prihodnje postanejo del načrtovanja in urejanja urbanega prostora.

PROMET V URBANEM PROSTORU

Prometna ureditev v urbanem prostoru je proces, ki spremlja razvoj mesta in ga istočasno spreminja. Stanje in oblika prometnega omrežja se nam prikazuje kot oblika ureditve v zasedbi prostora. Prometno omrežje kot oblikovani javni prostor danes pred nas postavlja nove izzive.
Ljudje smo prepričani, da je osebni avtomobil tisti, ki nas v mestu moti. Vprašajmo se drugače. Kaj bi se zgodilo, če avtomobila ne bi izumili? Gotovo bi potovali drugače, mogoče še vedno z konjsko vprego, kot v Londonu koncem 19. stoletja ali pa s kolesi, kot to poznamo v večjih mestih Indije in Kitajske. Možno je, da bi potovali tudi kako drugače. Ampak tudi s tem ne bi bili zadovoljni, če ne bi urbanega prostora prilagodili novo nastalim razmeram. Z uporabo avtomobila in z njim povezane odvisnosti smo mestni prostor preoblikovali v ločena, nepovezana in izolirana območja. Nakupovalni centri, stanovanjska območja in industrijske cone so človeku postala dostopna le z avtomobilom. Čeprav je avtomobil ob svojem nastanku služil človeku le kot koristen pripomoček pri premagovanju daljših razdalj, pa danes temu ni več tako. Avtomobil usmerja človekovo delovanje in mu v vsakdanjem življenju daje ritem. Postal je eden najpomembnejših elementov posameznikovega gibanja po prostoru. Iznajdba avtomobila, ki je v vsakdanje življenje posameznika vnesla večjo stopnjo svobode gibanja in neodvisnosti od javnega prevoza, je že ob svojem nastanku imela poseben vpliv na spreminjanje mestnega središča. Z individualizacijo prevoza je prišlo do velikih sprememb v urbani strukturi, kjer se je pojavilo veliko novih cest, nadvozov, podvozov in druge infrastrukture. Ulični prostor se je razbil na ohlapno reztresene kose, ki pešču delujejo nepovezano in brezizrazno. Pešcu se je uničila zgoščena raznolikost na majhnem prostoru in možnost za sproščeno druženje in srečevanje.
Gospodarski napredek je sprožil mnogo škodljivih posledic, ki se kažejo v onesnaženosti okolja, zastojih v prometu in naraščanju zdravstvenih težav pri človeku, živalih in rastlinah. Iz tega začaranega kroga kapitala, hitrega razvoja in posledic bo mogoče poiskati rešitev le s trajnostnim načrtovanjem.

TRAJNOSTNA MOBILNOST

Danes se veliko govori o trajnostnem razvoju in trajnostni mobilnosti, ki ga je leta 1987 definirala “Brundtlandove komisija” v poročilu “Naša skupna prihodnost” kot “razvoj, ki zadovolji potrebe sedanje generacije, ne da bi ogrožal možnosti prihodnjih generacij”. Na tej podlagi je leta 1999 delovna skupina pri Evropskem svetu definirala trajnostno mobilnost na naslednji način.
Trajnostni sistem mobilnosti:

  • omogoča, da se osnovne potrebe ter razvoj posameznikov, podjetij in družbe zadovoljijo varno in na način, ki ne škoduje zdravju ljudi in ekosistemov in zagotavlja enakopravnost znotraj in med generacijami;
  • je ekonomsko ugoden, deluje učinkovito, nudi izbiro pri načinu prevoza ter podpira razvoj gospodarstva in regionalni razvoj;
  • omejuje količino emisij in odpadkov na ravni, na kateri jo planet še lahko sprejme, porablja obnovljive vire največ do ravni njihovega obnavljanja, porablja neobnovljive vire največ do ravni razvoja njihovih obnovljivih nadomestkov in zmanjša na najmanjšo možno mero obseg porabe zemljišč ter povzročanje hrupa.«

Trajnostna mobilnost je torej tako okoljsko sprejemljiva, socialno pravična in spodbuja razvoj gospodarstva.

URBANO MOBILNI NAČIN ŽIVLJENJA

Če želimo uveljaviti novo kulturo mobilnosti v mestih je potrebno mesta osvoboditi motornega prometa in uveljaviti trajnostni sistem mobilnosti. Hoja in kolesarjenje v povezavi z različnimi vrstami javnega prevoza, morata postati osnovna načina gibanja v mestu. Vendar bomo morali nekaj storiti tudi pri sebi. Vemo, da si s hojo in kolesarjenjem krepimo dihalni in kardiovaskularni sistem, vendar je to premalo. Slediti mora akcija. Dnevne aktivnosti si moramo načrtovati tako, da sledimo novi kulturi mobilnosti. Starejši se gotovo še spominjate športne akcije iz 80.let prejšnega stoletja »Vsi na kolo za zdravo telo«. Takih akcij in druženja si moramo želeti tudi danes. Športne in razvedrilne akcije dajejo tudi možnost, da se znanje o novi kulturi mobilnosti v mestih prenaša med ljudi. Avtomobil bo še vedno ostal prevozno sredstvo za večje razdalje, a do trgovine za vogalom bomo šli pa raje peš. Željo po novem avtomobilu bomo preusmerili v druge dobrine, ki nam lahko izboljšajo kvaliteto življenja. Več se bomo družili in srečevali na javnih prostorih, ki nudijo urbano mobilni način življenja. Oblikovanje takih javnih prostorov moramo od odgovornih za naša mesta, tudi zahtevati.
Naj končam z mislijo grškega filozofa Aristotela, ki je dejal, da je mesto tisti kraj, kjer ljudje želijo živeti skupaj.

Martin Miklavc univ. dipl. ing. arh.
Podiplomski študij arhitekture
Fakulteta za arhitekturo
Banner Kronoterm

Banner Pulz

Več revij